Podružnična šola Vitomarci

ZGODOVINA  ŠOLSTVA  V  VITOMARCIH

Povzeto iz prispevka v zborniku "Iz majhnega raste veliko" :

VITOMARCI – POGLEDI V ŠOLSKO ZGODOVINO

(Brigita Kovačič, Milena Zagoršek, učiteljici vitomarške šole)

Od prvih začetkov do prve šolske zgradbe

Začetki vitomarškega šolstva segajo v konec 18. in v začetek 19. stoletja.

Leta 1790 je tu začel poučevati neki tujec, čez dve leti pa je moral oditi, ker tukaj ni mogel živeti. Pouk je potekal v Matjaževi hiši pri cerkvi, ki so jo leta 1892 podrli.

Po letu 1791 je bil Sv. Andraž, kot so se takrat Vitomarci imenovali, brez šolskega pouka. Leta 1799 pa je tukaj začel  poučevati upokojeni duhovnik Jožef Munda, in sicer v novi Druzovičevi hiši. Kako dolgo je poučeval ni znano, najbrž do leta 1808, ko je tukaj umrl.

Do leta 1812 pouka ni bilo, ker šolska oblast ni poskrbela za učitelja, pa tudi pravih šolskih prostorov ni bilo.

Redna šola se je začela jeseni leta 1812. Začasni učitelj je bil Jožef Vogrin. Za šolo je bilo sposobnih 57 otrok, obiskovalo pa jo je le 13. Pouk je potekal v stari mežnariji.

Leta 1817 je učitelja J. Vogrina nasledil prvi stalni učitelj Andrej Habjanič, ki je bil istočasno še "mežnar" in organist. Tukaj je poučeval do leta 1831, ko se je upokojil in preselil k Sv. Urbanu.

Prostorske razmere za pouk so bile od leta 1812 do 1864 zelo slabe, saj v kraju ni bilo šolskega poslopja. Tako se je pouk večkrat selil iz mežnarije v Matjaževo in Druzovičevo hišo.

Učitelja A. Habjaniča je nasledil Anton Plohl s Polenšaka, ki je tu služboval vse do svoje smrti, leta 1865.

Šola je bila dvakrat letno nadzorovana. Nadzorovala sta jo šolski nadzornik s Ptuja in okrajni dekan. Vsak ogled šole je ob splošnem nadzoru zajemal tudi izpit ali skušnjo učencev iz šolskega znanja in verouka.

Šolsko leto se je delilo na letni in zimski tečaj. Od aprila do septembra so bili otroci doma. V tem času je morala večina otrok trdo delati na kmetijah, "želarijah" in "viničarijah".

Pogajanja za graditev šole so se začela leta 1852. Cesarsko kraljevo namestništvo v Gradcu je 1860. leta dovolilo izgradnjo. Spomladi leta 1864 so začeli zidati šolo in jo še istega leta dokončali. Jeseni se je začel pouk v novem poslopju. Bilo je 111 šoloobveznih otrok, pouk je obiskovalo 92 otrok.

Šola od leta 1864 do leta 1914

Do leta 1889 je bila šola enorazredna. Od leta 1864 do jeseni 1873 so obiskovali otroci šolo celodnevno. Po letu 1873 pa se je pouk razdelil. Starejši otroci so imeli pouk dopoldne, mlajši pa popoldne.

leta  je mesto stalnega učitelja zasedel g. Alojz Sernec iz Zavrča. Šoloobveznih otrok je bilo 123, šoloobiskujočih pa 88.

Leta 1870 je bil prvič osnovan krajevni šolski svet, ki so ga sestavljali: predsednik – Jože Rola, njegov namestnik – Janez Družovič in člani: Jakob Klinar, I. Cobl, Franc Lovrec in Janez Strah.

V letih od 1871 do 1873 so kupili več učnih pripomočkov, kot so zemljevid, globus, termometer, kompas in lupe.

Leto 1873 lahko štejemo kot začetek šolske knjižnice. Knjige sta ji podarila župnika Franc Muhič in Martin Černivec. Naslednje leto se je knjižnica pridružila Mohorjevi družbi.

Število otrok je naraščalo in potrebna je bila razširitev šole. Leta 1887 je deželni šolski svet dovolil razširitev šole v dvorazrednico in jeseni leta 1889 je bil končan prizidek. V nadstropju je bila učilnica, v pritličju pa stanovanje za učitelja in telovadnica. Zimski del šolskega leta je potekal že v dvorazredni šoli. Šolo je obiskovalo vseh 195 šoloobveznih otrok. Spet je bil vpeljan celodnevni pouk, ki je trajal od 9. do 12. ure in od 13. do 15. ure. Poučevala sta dva učitelja, šolski vodja Franc Zadravec in podučitelj Josip Čeh. Verouk je poučeval župnik Josip Kukovec. Za čistočo in kurjavo je skrbel šolski vodja.

Število knjig v šolski knjižnici je precej naraslo tudi po zaslugi tukajšnjega domačina Frana Jurtla, ki je šolski knjižnici večkrat poklonil veliko knjig.

februarja 1891. leta je bilo ustanovljeno Bralno društvo pri Sv. Andražu. Letno je priredilo dve igri. Tega leta je umrl šolski vodja F. Zadravec, ki je tu poučeval od leta 1883. Bil je tudi izvrsten glasbenik, saj je uglasbil mnogo pesmi in koračnic.

Število otrok je naraščalo, zato je bila leta 1894 telovadnica preurejena v učilnico in šola je postala trirazrednica. Šola je istega leta pridobila vodo iz Toševega vodnjaka.

 Vpeljan je bil pouk ženskih ročnih del, ki ga je obiskovalo 95 učenk. Ročna dela je poučevala soproga g. Ivana Strelca, ki je na tukajšnji šoli služboval od leta 1892. Bil je eden najzaslužnejših šolnikov v tem kraju. V šolski kroniki lahko preberemo: »Pri faranih je bil priljubljen in spoštovan. Takoj po prihodu k Sv. Andražu je pristopil k Bralnemu društvu, ki je s pomočjo največjega dobrotnika tukajšnje šole, domačina g. dr. Frana Jurtla doseglo prvo mesto med bralnimi društvi v Slovenskih goricah glede množine knjig in udov.« Bil je ustanovitelj in pevec pevskega zbora, član mnogih društev ter svetovalec vsem krajanom. Bil je tudi vnet čebelar in Čebelarsko društvo ga je izvolilo za tajnika. V prostem času se je največ ukvarjal z zgodovino. Zbiral je zgodovinsko gradivo za šole in učiteljstvo ptujskega okraja, a dela ni dokončal, ker ga je prehitela smrt. Umrl je nenadoma, na obisku pri polbratu v  Mariboru, leta 1914.

junija 1926 so mu na pročelju šole svečano odkrili spominsko ploščo. V kroniki preberemo, da so priredili slovesnost, kakršne ne pomni prebivalstvo Sv. Andraža.

Bralno društvo je leta  1911 darovalo šoli celotno knjižnico in ta je postala Ljudska knjižnica, ki se je poslužujejo tudi farani.

 Šola v času prve svetovne vojne

V obdobju prve svetovne vojne, od leta 1914 do 1918 je bil obisk šole slab. Starši so izkoriščali odlok šolskih oblasti, na podlagi katerega so učencem opravičili izostanke od pouka zaradi pomoči pri domačih delih, če so bili očetje mobilizirani. Otroci so v šoli pletli nogavice in kape za vojake ter nabirali zelišča. Pomagali so pri zbiranju oblačil, obutve in papirja za potrebe države. Za Rdeči križ so zbirali denar. Takratni šolski vodja Anton Kovačec in obe učiteljici pa so bili prezaposleni z administrativnimi deli za vojsko. Šola je morala biti večkrat zaprta zaradi pomanjkanja drv. Vse to je slabo vplivalo na šolski pouk. V kroniki je navedeno, da je nivo šole grozeče padal, namesto da bi rasel.

Razvoj šole od leta 1918 do druge svetovne vojne

Z novo nastalo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala šola prava slovenska razredna šola, ki je lahko svobodno vzgajala mladino v slovenskem duhu.

Obnovili so šolsko poslopje. Uredili so tudi vrt pred šolo, ki je vsaj deloma odgovarjal predpisom.

Vsako leto so priredili več ljudskih iger in veselic. Z izkupičkom je upravitelj Zvonko Predan nabavil nov šolski oder za nastope.

Z odlokom ministrstva prosvete v Beogradu je bila šola leta 1927 razširjena v štirirazrednico.

Z novim šolskim upraviteljem Dragom Predanom (1928. leta) so se spet pričeli dogovori za razširitev šolskega poslopja. Primanjkovala je ena učilnica in učitelj, razen upravitelja niso imeli stanovanj v šolskem poslopju.

Učitelji so ob šolskem delu živeli med ljudmi s prirejanjem iger na šolskem odru, z izposojanjem knjig Mohorjeve in Vodnikove družbe ter Mladinske matice.

S šolskim letom 1928/29 šola prehaja na poletni čas, kar pomeni, da šolsko leto traja od začetka septembra do konca junija.

V istem letu kupijo šolski radio, ki so ga šolarji poslušali med odmori in po pouku. Ob njem so se zbirali tudi navdušeni krajani, saj so lahko spremljali preko 65 evropskih radijskih postaj.

Z opisom izredno mrzle zime leta 1929 je šolska kronika izgubljena do obdobja po drugi svetovni vojni, saj jo je uničil okupator.

Šola v času okupacije

Po kapitulaciji stare Jugoslavije se je 9. aprila leta 1941 pojavila okupatorjeva vojska tudi pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah. To so bile samo predstraže in pribočnice. Državna osnovna šola pri Sv. Andražu je 31. marca 1941. leta imela šest oddelkov s šestimi učnimi močmi. Bilo je 215 šoloobiskujočih otrok: 98 dečkov in 117 deklic.

Šolsko poslopje je bilo že tedaj zastarelo in nehigiensko, zato je krajevni šolski odbor zbiral fond za graditev nove šole. V ta namen je imel zbranih 40000 dinarjev.

aprila 1941. leta so prišli prvič v vas nemški orožniki, ki so začeli s pripravami za vzpostavitev civilne oblasti. Prvi nemški ukrep, ki je pretresel ljudi, je bil razpust vseh društev in zaplemba njihovega premoženja. Sledila je prisilna oddaja vseh slovenskih knjig.

Šolsko poslopje je okupator do septembra 1944. leta uporabljal v šolske namene. Slovenski učitelji so bili izgnani in nadomeščeni z nemškimi.

Učiteljico Klaro Vrbnjak so internirali na Borlu.

Učiteljica Justa Rode je pobegnila k staršem na Notranjsko.

Učitelj Jože Mrak je z družino pobegnil v Ljubljano. Po kapitulaciji se je edini od takratnih učiteljev vrnil v Sv. Andraž. Kot okrajni šolski nadzornik je bil premeščen v Sv. Lenart v Slovenskih goricah.

Šolskega upravitelja Adolfa Kocuvana so konec maja leta 1941 zaprli pri kapucinih na Ptuju, nato na Borlu in ga izselili v Srbijo. Kot borec narodno osvobodilne vojne je padel leta 1945 na Fruški gori.

Pouk je potekal v nemškem jeziku, zato otroci v začetku učiteljev niso razumeli. Šolski uspeh in obisk sta bila slaba. Ker so otroke nemški učitelji zapostavljali in fizično kaznovali, so jih starši namenoma zadrževali doma. Deset otrok je bilo izseljenih, a so se vsi vrnili.

Poročilo Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani, z dnem 26. novembra 1946 navaja: »Za potujčevanje je okupator uporabljal otroški vrtec, jezikovne tečaje za odrasle, organizacije Hitlerjugend,  Mutter und Kind, Frauenschaft in Heimatbund.«

Septembra leta 1944 so se v šolo vselili nemški orožniki in jo spremenili v utrjeno postojanko ter jo s tem tudi občutno poškodovali. Nemški učitelji in orožniki so zapustili Sv. Andraž 8. maja 1945. leta.

Šola od leta 1945 do leta 1976

Pouk v novi Ljudski republiki Jugoslaviji se je pričel 15. oktobra 1945. leta. Šola je bila petrazredna. Vpisanih je bilo 221 učencev. Na šoli so bili štirje učitelji z upraviteljem Edvardom Golobom.

V prvem šolskem letu po vojni so se kazale posledice vojne in tega, da so učence učili nemški učitelji v nemščini. Šolarska in učiteljska knjižnica sta šteli le 24 knjig, čeprav je bilo pred vojno v prvi 228, v drugi pa 315 knjig, manjkala so vsa učila. Učenci so imeli slabo predznanje, bili so nedisciplinirani, kar se je posledično odražalo v slabšem učnem uspehu.

V naslednjem šolskem letu se je stanje nekoliko popravilo.

V šolskem letu 1948/49 je bila osnovana šolska mlečna kuhinja, v kateri je prejemalo tople malice od 90 do 100 otrok dnevno.

Šolska zgradba je bila v izredno slabem stanju.

V šolskem letu 1950/51 so obnovili zunanjost šole. Nujno potrebna bi bila tudi obnovitev notranjosti, ostrešja in drvarnice. V naslednjih dveh letih sta bili delno obnovljeni notranjost in drvarnica.

Število knjig v učiteljski in pionirski knjižnici se je v šolskem letu 1953/54 znatno povečalo, saj je v učiteljski knjižnici 289, v pionirski pa 181 knjig. Otroci radi posegajo po knjigah, naročeni so tudi na mladinski tisk (Ciciban, Pionir in Pionirski list).

Število bralcev se je znatno dvignilo s prihodom potujoče knjižnice (leta 1960), ki je bila opremljena s kvalitetnimi knjigami.

S šolskim letom 1957/58 so se v šolski mlečni kuhinji hranili vsi učenci.

»V kraju je izredna potreba po gradnji nove šole, saj je ta že skoraj 100 let stara in v razpadajočem stanju« – navedek iz šolske kronike, 28. julija 1959.

V letih po vojni se je pojavilo pomanjkanje pedagoškega kadra. Na vitomarški šoli se je zvrstilo preko petdeset učiteljev. Delovne in življenjske razmere so bile težke.

V šolski kroniki za šolsko leto 1955/56 je zapisano: »Kljub velikim oviram je tudi v šoli zasvetila elektrika.«

Leta 1956 je bil zgrajen učiteljski blok. S to pridobitvijo se je menjavanje učiteljev na šoli vsaj za krajše obdobje deloma zaustavilo.

Istega leta postane šolska upraviteljica Ana Bolčina, ki je na tej šoli poučevala od leta 1953. Živela je s šolo in krajem ter si tukaj ustvarila družino. Dvanajst let je bila ravnateljica, preostala leta pa vodja podružnice in učiteljica. Ob predanem pedagoškem delu je bila tudi vneta kulturna in družabna delavka.

Do leta 1960 je imela šola vse oddelke. Zaradi premajhnega števila otrok je bil v 6.,7. in 8. razredu kombiniran pouk. Potekal je dopoldne in popoldne.

Leta 1961 sta bila ukinjena 7. in 8. razred. Učenci so šolanje nadaljevali v Juršincih in v Cerkvenjaku.

V šolskem letu 1968/69 je začela z delom »mala šola». Delala je po posebnem programu za predšolske vzgojne ustanove (trikrat tedensko). Delo v »mali šoli» je bilo težko, ker na šoli ni bilo primerne opreme in nikakršnih učil. Voditeljica le-te je bila šolska upraviteljica Ana Vršič.

Leta 1970 je bil ukinjen še 6. razred. Za učence 6., 7. in 8. razreda je bil organiziran avtobusni prevoz v Osnovno šolo Tone Žnidarič Ptuj – sedanjo OŠ Mladika. Nekaj učencev je šolo še vedno obiskovalo v Juršincih in Cerkvenjaku.

V letu 1970 je bila predvidena gradnja nove šole. Krajani so bili takrat pripravljeni plačevati  krajevni samoprispevek v ta namen.

V šolskem letu 1970/71 je šola prešla na petdnevni delovni teden. Dotlej so imeli pouk tudi ob sobotah.

V šolskem letu 1971/72 so sprejeli sklep o uvedbi krajevnega samoprispevka za gradnjo šole.

V šolskem letu 1973/74 je delo v prvih štirih razredih steklo po novih učnih načrtih. V šolski knjižnici je bilo 410 knjig. Ustanovljena je bila Pionirska hranilnica. V istem letu je bil urejen tudi vodovod v šoli.

Februarja leta 1974 je bilo sklenjeno, da se bo začela gradnja nove montažne šole.

Junija 1975 je bila podpisana pogodba za izgradnjo nove šole in s tem so se pričela tudi prva gradbena dela.

Šola od leta 1976 do leta 2006

Februarja 1976. leta je bila svečana otvoritev nove šole. Šola je imela pet učilnic, zbornico,  prostor za otroško varstvo – vrtec, kuhinjo in avlo. Bila je montažnega tipa, moderno opremljena. Poimenovali so jo po Vinku Jurančiču, domačinu, ki so ga v drugi svetovni vojni ustrelili kot talca. Pouk je postal enoizmenski. 30. julija 1976 pa so začeli ob šoli urejati tudi šolsko igrišče.

S prvim januarjem 1977 je šola postala podružnica Osnovne šole Toneta Žnidariča s Ptuja, ki se je kasneje preimenovala v  OŠ Mladika. Centralno šolo in z njo podružnico je vodila ravnateljica,  prof. Marija Šumandl. Dotedanja šolska upraviteljica je postala vodja šole.

V šolskem letu 1977/78 so prvič poskušali uvesti podaljšano bivanje, vendar žal neuspešno.

Domačinka Anica Kostanjevec je v Vitomarcih poučevala osemindvajset let. Ob pedagoškem delu, ki mu je bila predana, je bila aktivna tudi na kulturnem področju.

Učiteljica Ema Ilešič je v Vitomarcih poučevala enajst let. Vodila je tudi prosvetno knjižnico.

V Vitomarcih si je ustvarila družino in tukaj poučevala enaindvajset let Vida Toš. Ob predanem pedagoškem delu ima največje zasluge na področju zborovodstva, vodenja mladih fruličarjev in tamburaškega orkestra. Zadnja štiri leta svoje poklicne poti je uspešno vodila tudi Podružnično šolo Vitomarci.

5. 1990 je naša šola proslavila pomembno obletnico - 200 letnico šolstva in to z nadvse uspešno prireditvijo.

Kot vse ostale osnovne šole v Sloveniji, je tudi vitomarška osnovna šola leta 1990/91 prešla na tri redovalna obdobja.

Do šolskega leta 1991/92 se je naša šola imenovala Osnovna šola Vinka Jurančiča, v tem letu pa se je preimenovala v Osnovno šolo Vitomarci. Matična šola pa iz Osnovne šole Toneta Žnidariča v Osnovno šolo Mladika.

Z letom 1992/93 je prevzel vodstvo podružnične gospod Karl Vurcer. Vodenje šole je opravljal vse do lanskega šolskega leta, ko se je upokojil.

V istem letu, leta 1992, je učiteljski blok v Vitomarcih postal last stanovanjske skupnosti Ptuj.

V naslednjih letih ni bilo izrazito pomembnih dogodkov, leta 1997 pa je Osnovna šola Vitomarci postala podružnica Javno vzgojno-izobraževalnega zavoda Destrnik. S tem, ko smo se priključili centralni šoli, smo dobili tudi novo vodstvo z ravnateljem gospodom Dragom Skurjenim.

Do leta 1997 na vitomarški osnovni šoli ni bilo oddelkov podaljšanega bivanja, v tem šolskem letu pa smo dobili en oddelek.

Pomemben dogodek za kraj in tudi za šolo je uvedba samostojne občine Sveti Andraž v Slovenskih goricah.

Leta 2001/02 je tudi naša šola sledila skupnim težnjam po postopni uvedbi devetletne osnovne šole. Posledica tega je bil sprejem nekaj potrebnih članov kolektiva. Prvi učenci devetletke so začeli vstopati v šolo s šestimi leti. Uveden je bil še en oddelek podaljšanega bivanja.

Spremembe šolskega okoliša so bile kar stalnica v življenju naše šole.

Tako je tega leta  2002 šola Vitomarci postala podružnica Osnovne šole Cerkvenjak z novim vodstvom, gospodom ravnateljem Mirkom Žmavcem.

Eden najbolj veselih dogodkov za naše učence pa se je zgodil leta 2003, ko smo dobili novo športno igrišče.

Prav gotovo pa bo sledilo še večje veselje, ko bo dokončana gradnja nove šole, vrtca in telovadnice, katerih temeljni  kamen je bil položen leta 2004. Seveda je bil dogodek leta 2004 tudi primerno proslavljen.

Po upokojitvi gospoda Karla Vurcerja, ki je podružnično šolo vodil od leta 1992, je vodstvo podružnice v  šolskem letu 2005/06 prevzela gospa Jožica Zorko.

V mesecu septembru, leta 2006, pa smo se veselili odprtja nove vitomarške šole, vrtca in telovadnice.